Praksa upočasnjevanja. Mislim, da to rabi cel svet. Če pogledam svoj dan, hitim. Če pogledam dan nekoga od mojih bližnjih, hiti še bolj. Kolektivno drvimo skozi dneve in življenje. Živimo v svetu hitenja, akcije, zahtev po še več, še bolj, še hitreje. Še..še..še.
Kaj pa, če potrebujemo (le) manj?
Če predpostavljamo, da za dobro počutje in občutek ravnovesja bivajna potrebujemo oboje – akcijo in aktivnost, na drugi strani pa pasivnost in nedejavnost oziroma stanje, v katerem lahko samo smo – na katero stran se prevesi naša notranja tehtnica? Smo bolj aktivni, ali pasivni? In kaj se sliši bolj naravno – biti aktiven ali pasiven?
Ko pogledaš definicijo pasivnosti, je ta opisana kot nedejaven, nedelaven. Je torej manj res lahko več? Ali “moramo” biti pridne čebelice, ki vse delavno postorijo in se na koncu od onemoglosti sesedejo vase? Izžeti, izčpani, tujci sami pred sabo in drug drugimi. Ker v deroči reki hitenja ni časa za premor, ni časa za odnos. Niti ni časa za izkušnjo ustavljanja, čutenja, povezovanja. Deroča reka lovi le cilj. Cilj zunaj nas. Tok nas nese, odnaša. In morda je nekaj časa res še najlažje iti s tokom. Vse dokler ne gre več.
Včasih je najbolj produktivna reč, ki jo lahko naredimo ta, da se ustavimo, upočasnimo. Si damo trenutek, v katerem se lahko začutimo, se povežemo, si prisluhnemo in na koncu izberemo. Proti ali s tokom, izberemo in izbirajmo ZASE, iz sebe. Izbirajmo iz vprašanja – kaj me polni, bogati, neguje, prižiga..?
Sama nisem mojstrica upočasnjevanja, čeprav tudi to skozi jogo učim. Sem le človek, ki me tako kot večino ljudi na svetu tudi odnaša in odnese. Včasih bolj, včasih manj. Hvaležna sem, da mi je redna praksa upočasnjevanja izostrila moj notranji kompas. Ko preveč hitim in živim zunaj sebe, v meni kriči po premoru. Kriči po času zase. Telo je trdo in sporoča, rabim te, pridi na blazino, stopi v gozd, poveži se z dihom, samo bodi s seboj… In slišim. Vedno večkrat slišim ta notranji klic. So obdobja, ko mi uspe držati samoprakso negovanja na nivoju, da tega notranjega dialoga sploh ni. In takrat so notranji pogovori najlepši, najbolj mili trenutki hvaležnosti telesa, povezave duha, pretočnosti mojega Bitja.
A kljub bogati nagradi, se življenje zgodi in za trenutek, le za trenutek popustiš. Malo pojačaš hitrost in tehtnica se hitro prevesi iz notranjega sveta mehkobe in povezanosti, v blišč in bedo zunanjega. In tako, znova in spet.
Zakaj danes o tem govorim… Razmišljam o naših izbirah gibalnih praks. Povsem razumem in soglašam, da vsi potrebujemo telesne aktivnosti pri katerih se “zgonimo”, prešvicamo, zadihamo in utrudimo do te mere, da šum hitenja dokončno utihne, da lahko zvečer potonemo v spanec. A kje so naše prakse upočasnjevanja? In kaj sodi med njih? Kavč in TV?
Gojiti kakovostno prakso upočasnjevanja je pomembno, surovo jo rabimo vsi za dostojno življenje. Kaj pa je kakovostna praksa začuti vsak zase. Vsekakor bi sama med njih prištela miren sprehod v naravi, zavesten čas brez naprav, lahko delo na vrtu, kuhanje, branje dobre knjige, čudovita kopel, ustvarjanje, ples, pogovor, joga, dihanje, meditacija… … …
Dobra praksa upočasnjevanja je zame tista, s katero upočasniš tok deroče reke in se začneš obračati navznoter, sidrati vase. Zunanjost postane nepomebna, za tisti sveti trenutek se včasih celo razblini in končno ostaneš sam. In takrat in tam…se začutiš, si daš prostor, se utelesiš iz glave v telo, v svet notranjih zaznav, si pasiven, a morda notranje najbolj bogato aktiven, kar si lahko.
Praksa upočasnjevanja je izziv, od nas zahteva veliko fokusa, potrpežljivosti, mehkobe in volje. Morda celo hrepenenja po stiku s seboj, s svojo pravo naravo, tiho resnico. Notranje delo zahteva nas cele, znova in spet. Vabi nas, da si damo priložnost, da se naša notranja tehnica počasi začne obračati tja, od koder izvira naš notranji pretok. Tja, kjer je Življenje doma. Tja, kjer nikoli ne brzi mimo, ampak je vedno naravno (hitro ali počasi), doživeto, čutno, resnično.
Zato stopam po poti navznoter. Zato je Ona moj navdih. Vedno. In vedno bolj. 🙏
terapevtskajoga.si 